Zgodovina

PROSTOVOLJNA POŽARNA BRAMBA V DRUŽMIRJU

Besedila so povzeta po biltenu ob 90. letnici in 100. letnici PGD Lokovica (glavna urednica Mojca Ferk) in po kroniki gasilskega društva Družmirje, katere kronisti  so bili: Josip Rotnik, Miloš Tajnik, Avgust Krajnc, Tone Novak in Marko Novak.

Težko je naši generaciji pisati zgodovino nekega društva, ki je živelo v nekem kraju in mu je bilo usojeno, da bo nekoč izginilo in bo živelo samo še v srcih ljudi, vaščani pa bodo morali svoja domovanja poiskati drugje.
Tako je bilo z Družmirjem, nekoč zelo bogato in ponosno slovensko vasjo. A ostal jim je samo ponos. Ljudje so morali oditi – ostali so samo spomini. In te spomine bomo skušali stkati v celoto in prikazati, kako je prav gasilstvo združilo dve vasi in povezalo toliko vaščanov v celoto, na katero smo lahko upravičeno ponosni.
Zgodovinski spomin na začetke gasilskega društva Družmirje-Lokovica se neguje, saj prvotnega društva Družmirje ni več, kakor tudi ni več prostora, ki je narekoval potrebo po združevanju ljudi in nudenju medsebojne pomoči. Ostali so spomini premnogih generacij starih Družmirčanov, ki se bodo še dolgo prenašali iz roda v rod.

Pomemben del spomina na to društvo je še premična dediščina, ki se nahaja v zasebnih zbirkah, zbirkah okoliških društev, v gasilskem muzeju v Metliki, nekaj malega pa tudi v spominskem kotičku v gasilskem domu v Lokovici. Najpomembnejši del spomina na to društvo pa je vsekakor njihova kronika.

Prebiranje kronike nas tako popelje v čas velikih dogodkov, v katere so bili vpeti člani društva, s svojo veliko požrtvovalnostjo, usposobljenostjo, naklonjenostjo tradiciji in ustavnemu redu. Od ustanovitve društva do današnjih časov so gasilci vseskozi bili steber družbenega življenja. Preživetje jim je omogočilo njihovo nadstrankarsko delovanje, ter spoštovanje družbenih sprememb in vrednot, ki so nastopile po pogostih spremembah državnih ureditev.

Nacionalna pripadnost članov gasilskih društev, je vedno podrejena nudenju pomoči potrebnim, pa naj je šlo za nemški feuerwehr ali slovensko požarno brambo, ki je bila prva ustanovljena v Šaleški dolini prav v Družmirju.
Ustanovitelji društva so se zavedali pomena odgovornosti, zato je od osnovnih idej do ustanovitve preteklo skoraj 20 let. Pripravljalni odbor za ustanovitev društva je na občino Šoštanj okolica, naslovil prošnjo, da »isti blagoslovijo odstopiti občinsko brizgalno, uto in prostor prostovoljni požarni brambi v Družmirju, ter da občinski odbor blagovoli prispevati k ustanovitvi tega društva.« Prav tako je odbor soglasno podprl predlog načelnika pripravljalnega odbora Ivana Dvornika, »da se zaprosi deželno vlado, da predložena pravila v najkrajšem času odobri in potrdi, ker se društvo ustanovi v spomin šestdeset letnega jubileja njih veličanstva Franca Jožefa I.«
Kronika je neprecenljiva tudi zaradi opisa tistih dogodkov, ki so se zaradi mnogih političnih sprememb in vojn porazgubili, bili uničeni ali pa so jih novi oblastniki preprosto prezrli.
Člani gasilskega društva Družmirje so sloveli po veliki požrtvovalnosti, hitrosti svojih nastopov in učinkovitosti. Te vrline so bile dar trdega kmečkega življa, ki se je bil v vsakodnevnem boju za preživetje.

 

ČAS MONARHIJE

»Leta 1890.  porodila se je misel, da se naj ustanovi društvo požarne brambe, a razmere in čas ni bil za to ugoden, prevladala je misel na ustanovitev društva feuherwera, ni se pa zato vživela, ker je mankalo vodilnih mož, in je vsled tega zaspala misel do leta 1893, ko je zbruhnil požar v premogokopovih jamah v Škalah »gos. pl. D. Lappa«, kamor so družmirčani šli v velikem številu na pomoč. Tedaj je zopet na prizadevanje gos. Ivana Dvornika se obudila misel na požarno brambo, vendar do ustanovitve ni prišlo, ker je bil pritisk Šoštanske feuherwer zelo hud, da naj se ustanovi neka podružnica, vendar do ustanovitve ni prišlo, ker ni bilo splošnega sporazumlenja.«

»Leta 1904, 16. maja zbruhnil je ogen v vasi, ko je gorelo poslopje Martina Rotnika. Ugodila se je misel znova, nastalo je nagibanje in zanimanje večje, kakor tudi narodna misel je postala važnejši ker se je tovarišu Ivanu Dvorniku in Francu Goričniku pridružil še tretji močni steber na novo v vasi trgovec naseljeni gosp. Ivan Gregorevčič, vendar do ustanovitve tega društva ni prišlo klub večkratnemu posvetovanju.«

»Leta 1906, 6. novembra, zbruhnil je velikanski požar v usnjarski tovarni gosp. Franc Woschnagg v Šoštanju sled česa je nastala velika nevarnost za celi trg. Takrat so se posebno hrabro obnašali vaščani, za kar so želi pohvalo po raznih časnikih. Misel na ustanovitev društva se je znova porodila. Nesložnost da so nekateri hoteli »feuherwer« z nemškim poveljem in je bila druga polovica za požarno brambo, zato ni prišlo do ustanovitve.«

»Leta 1907 so postale razmere ugodneši, obilni shodi za v majniku veršeče državno zborske volitve ugladile so tla, da so vsi vaščani složno volili poslanca gosp. Ježovnika in vpliv nasprotnikov je izginil iz dnevnega reda, na to se je sestavil pripravljalni odbor iz gospodov Ivan Dvornik, Ivan Gregorevčič, Josip Rotnik, Ferdo Stopar in Anton Novak na kar se je vršila prva seja dne 18.majnika 1908.«

Iz Kronike Prostovoljne požarne brambe

v Družmirju, okolica Šoštanj

 

Kot vidimo iz kronike, je bil 18. maja 1908 ustanovljen pripravljalni odbor za ustanovitev takratne požarne brambe. Umeščenost naselja v samo osrčje nekdaj prelepe doline, jim je omogočilo opaziti nevarnosti po celotni dolini, zato so se pogosto podali v reševanje še preden se je oglasil plat zvona. Na to njihovo naravo kaže dogodek iz Lokovice z dne 20. junija 1908, ko je zagorelo pri Janezu Korenu v Lokovici. Društvo, ki je bilo še v postopku ustanavljanja, se je udeležilo reševanja s pripravljalnim odborom in že pristopnimi člani. Posebej sta se izkazala Blaž in Josip Rotnik, ki sta iz ognjenih zubljev rešila posestnikovo gospodinjo. Sin posestnika je zaradi posledic hudih opeklin umrl. Cesarsko-kraljevo namestništvo je z odlokom nagradilo požrtvovalna gasilca s 50 kronami nagrade.
19. julija 1908 se je v prostorih gostilne Gregorevčnik Ivana zgodil ustanovni občni zbor prostovoljen brambe v Družmirju. Sprejeli so pravila ter izvolili odbor. Za načelnika je bil soglasno izvoljen Ivan Dvornik, za namestnika pa Ivana Gregorevčič. Društvo je štelo 31 izvršujočih članov. Namen novoustanovljenega društva je »izurjena, pravilno urejena in nagla pomoč v skupnem delovanju, da se obvaruje življenje in imetje bližnjega v slučaju ognja ali druge elementarne nezgode v Družmirju in sosednjih okolic in tudi drugih krajih, kadar je treba.«
Omembe vreden je tudi naslednji sklep občnega zbora: »Na predlog načelnika sprejme občni zbor soglasno pristopiti k zvezi slovenskih prostovoljnih požarnih bramb v Žalcu, ter sklene, da se ima pri vsih nastopnih in vajah poveljevati slovensko«. Za Družmirčane je bil to velik uspeh, saj si je ta požarna organizacija uspela pridobiti v takratni avstroogrski monarhiji slovensko ime in tudi slovensko poveljevanje. V istem letu jim je občina Šoštanj odstopila ročno brizgalno, s katero so prvič gasili pri Blažu Dermolu v Lokovici.

Pričelo se je aktivno izobraževanje članstva. Vaje na izgledu in urejenosti stroja so imele poudarek na korakanju in strumnosti. Člani društva so si takoj priskrbeli tudi drugo orodje in pa seveda paradne obleke in šleme. Številno se so udeleževali parad v čast rojstnega dneva njegovega veličanstva Franca Jožefa I in na dan rešnjega telesa.
19. oktobra istega leta je izbruhnil požar v sami vasi pri Štefanu Melhu. Hitremu posredovanju družmirskih gasilcev gre zahvala, da se ogenj ni razširil na sosednje zgradbe v vasi.
»Ker je bila nevarnost velika za celo vas, prihiteli so nam v pomoč požarne brambe, Šoštanjska je bila zelo nagla z dvema brizgalnama, z hvalevredno hitrostjo je prispela tudi Velenska.«

V skrbi za zbiranje finančnih sredstev so člani organizirali veselice. Prvo so izvedli pri Martinu Rotniku, naslednjo, vinsko trgatev pa v hotelu F. Rajšter v Šoštanju. Prireditev je dobro uspela, kar gre zahvala g. Rajšterju in šoštanjskim gospodom, ki so jo podprli. »Šoštanjska narodna godba zabavala nas je celo noč, in plesalo se je do belega dneva.«

Leto 1909 je bilo v znamenju prizadevanj za postavitev novega gasilskega doma. Ker so postavitvi doma nekateri sosedi nasprotovali, je bilo potrebno vložiti veliko truda in prepričevanja. Kronist je podrobno in dosledno popisal vse, ki so imeli zasluge za izgradnjo doma, sam seznam pa priča o izrednem razumevanju potrebe gasilskih društev. Prevzem novega doma se je izvršil 13. oktobra. Ob tem dogodku so v kroniko zapisali:

»Ponosno se dvigaš Gasilni dom,
darovalcem in društvu v čast!
tu zbiramo se na povelje
za delo, pa tudi veselje.

Če pa trombe glas zadoni,
oznanja, da nesreča se godi,
 tedaj zbirališče naše si,
da zbrani pomagat gremo vsi!
Na dom zapisali geslo smo si:
Kdo trpi – ne vprašamo
Kjer gori – pomagamo!

Vsaka ura, vsaki čas, naj geslo spominja nas.«

 

Leta 1910 je umrl državni poslanec Vinko Ježovnik iz Velenja. Bil je velik dobrotnik vseh narodnih društev ter požarnih bramb. Leta 1907, je v letu državno zborskih volitev združil vaščane v prepričanju, da je prava slovenska pot.
»Njegovega pogreba, kateri je bil nad vse časten, se je udeležilo naše društvo polnoštevilno. Nepozabljenemu dobrotniku, bodi blag spomin!«
Leta 1911 je umrl Hans Woschnnag, katerega  pogreb se je vršil 31. marca v Celju. Nekaj mesecev pozneje, 28. junija je bil trg Šoštanj povzdignjen v mesto, kar je bila zasluga prav dela Hansa Woschnnaga, ki je tudi družinsko usnjarno popeljal med največje tovarne takratne Avstrije. Bil je član slovenske Čitalnice in društva Sokol. Žal so ga prav slovenski narodnjaki z nekaterimi kratkovidnimi in spletkarskimi dejanji pregnali v nasprotni tabor – na nemško stran (Zamolčani dogodek – Mesto Šoštanj). Na izrecno željo načelnika Ivana Dvornika se je društvo udeležilo pogreba v Celju.
 »Pod vodstvom gas. načelnika, je moštvo ob pol eni odkorakalo, ter se v Šoštanju z Šoštanjskim fajerverom združilo, ter se ob pol drugi uri s posebnim vlakom v Celje odpeljalo. Pogreb se je vršil ob 4 uri popoldan, katerega se je udeležilo in sicer izven Družmirske, še 13 nemških požarnih bramb in vsi delavci Woschnnagove tovarne.«

Leta 1911 je bilo več požarov. Najhuje je bilo meseca julija, ko so v 12 dneh kar trikrat odšli v intervencijo. Zanimiv je zapis požara z dne 14. julija, ko je besnelo neurje nad Velenjem. Strela je udarila v gospodarsko poslopje g. Demšiča p.d. Tišlerja v Velenju. Družmirčani so ogenj hitro opazili ter se z brizgalno napotili na kraj nesreče.
»Pri ognju so se Družmirčani zelo hrabro in požrtvovalno izkazali. Kamor je začela Družmirska brizgalna brizgati, bila je najhujša nevarnost za sosednja poslopja zadržana. Družmirčani so rešili Zagerjevo, sedaj Skazovo gospodarsko poslopje, Tišlerjevo hišo in že iz gorečega magazina veliko manufakturnega blaga. Nakar je moštvo bilo po 5. urnim napornim delom, po gospej Skaza iz sodekom piva postreženo, ter od občinstva želo javno in častno pohvalo. Gospod Skaza župan v Velenju obljubil je pohvalno pismo, kar pa do sedaj še ni storil. Razne zavarovalnice poslale so tudi različne podpore. Poškodoval se pri tem požaru ni nobeden.«

V kroniki omenjajo pogreb veleposestnika Jožefa Košana, septembra 1911. »Od načelništva požarne brambe, kakor tudi od soproge in sorodnikov rajniga, je bila želja, da se tudi požarna bramba, korporativno njegoviga pogreba udeleži.« Ker se je načelniku zdelo, da je premalo, da se pogreba udeležijo le člani domače brambe, so poslali vabilno pismo tudi požarni brambi pri sv. Martinu na Paki. Ker pa naslednji dan še niso dobili odgovora od njihovega načelnika, so poslali tajnika društva kot poslanca na Pako, da jih obvesti. Na pogreb je tako prišlo z vlakom 14 mož iz Pake. »Po pogrebu je soproga rajniga gospa Marija Košan povabila obe društvi k Gregorevčiču, kjer je bilo moštvo dostojno postreženo.« Od tukaj tudi izvira običaj gasilske sedmine.

Društvo je redno organiziralo gasilske vaje. Veliko vaj je bilo nenapovedanih, udeležba pa zelo dobra. Člani so tako prihajali do ocen stanja lastne usposobljenosti, kot o potrebah po dodatni tehniki in opremi. Predvsem so želeli pridobiti brizgalno, ki bi z mesta črpališča dovajala zadostno količino vode vse do zadnje hiše v vasi. S pomočjo donatorjev in deželnega odbora, se je preko firme Kernreiter na Dunaju leta 1912 naročila nova brizgalna. Boter tej pomembni pridobitvi je bil dr. Mayer, odvetnik v Šoštanju.
 »Dne 16. junija 1912 je bil v Družmirju veličasten dan, slavila se je velika slavnost blagoslavljanja nove brizgalne in gasilniga doma, katerega se je udeležilo 6 sosednjih društev Požarnih bramb iz Savinske doline in sicer Rečica 19 mož z zastavo, Mozirje 14 mož z zastavo, Rečica ob Paki 17, Polzela 13, Žalec 11 in Gotovlje 9 mož. Ob 1. uri popoldan je Družmirska požarna bramba nastopila, ter z godbo Paške požarne brambe odkorakala na kolodvor v Šoštanj, da sprejme ob 2. uri z vlakom došle tovariše iz Savinske doline. Ob ½ 3. uri se vsa družba udeleži večernic v farni cerkvi sv. Mihaela. Nakar društva skupno odkorakajo pred gasilni dom.«

Pomemben del življenja tega danes odmaknjenega časa so bile slovesnosti, ki so se vedno odvijale s cerkveno slovesnostjo.  Člani društva so se množično udeleževali maš in procesij ob prazniku sv. Rešnega telesa, kot vsakoletni priljubljeni shod pri zavetniku gasilcev sv. Florjanu. Pogled na slovesno opremljene gasilce, ki so se v urejenem stroju podali na dolgo pot je moral biti res spoštljiv. Po 2. sv. vojni so se te slovesnosti ukinile, tudi Florjanove maše ni bilo več. Leta  1988 pa smo prav gasilci iz te doline z dvigom zvonov pri sv. Florjanu, prekinili to večletno zatišje. Med tiste, ki so z zadostno mero poguma in odločnosti to takrat storili, smo sodili tudi Lokoviški gasilci.

»Cerkvene slovesnosti rojstniga dneva njih veličanstva Franca Jožefa I na dan 18. avgusta se je udeležilo 28 mož. Popoldne istega dne se je dalo moštvo v paradni obleki pred gasilnim domom fotografirati.«
Ponovno so se izkazali, ko je zagorelo v Šoštanju v Lamprehtovi mizarski tovarni. »Družmirčani so bili na glas trobente z posebno in hvalevredno hitrostjo skupaj, ter se takoj na lice nesreče odpeljali. Tako, da so prehiteli bližnji Šoštanjski fajerver. Pri požaru so se Družmirčani še čez 4. ure dolgo neprestano izvrstno in hrabro iz ognjem bojevali, večkrat jim je bilo treba se podati v lastno nevarnost.« Ponovno so člani društva želi javno častno pohvalo.

Zahvalnost in svojevrstno spoštljivost so izkazovali svojim simpatizerjem, podpornikom kot nosilcem javnega in cerkvenega življenja z organizacijo častnih baklad. To se je dogajalo na predvečer pomembnih dogodkov, s čimer so želeli pokazati svoj odnos oziroma spoštovanje do osebe ali dogodkov. V svečanih uniformah, so se ob siju bakel napotili na dom, priredili kulturni program in nagovor. Za obdarjence je bilo to zelo častno dejanje. Takšna čast je 30. april 1913 doletela tudi novoizvoljenega župnika Jožefa Attenederja.

 

ČAS KRALJEVINE

Štiriletno obdobje 1. sv. vojne ni zajeto v kroniki, kar pa ne pomeni, da društvo ni delovalo. Organizacija požarne brambe se je v tistih letih drugače organizirala in je prešla pod drugo povelje. Zaradi okrnjenega števila članov je bilo delovanje društva oteženo. Ponovno je kronist povzel dogodke leta 1918, ki jih je zaznamovalo večje število požarov in političnega delovanja društva. Z združenjem v skupnost slovanskih narodov, so se pričeli drugi časi, ki so v ospredje postavljali tudi drugačne vrednote.

»Leto 1918 je postalo za društvo zopet ugodnejše. Društveni člani so se pričeli vračati iz bojnega polja, število članov se je množilo, delovanje društva je postajalo veselejše.
Politična delovanja društva v letu 1918: Slovanskega tabora v Žalcu dne 14.3. se je udeležilo društvo polnoštevilno. Dne  30.5.je bil shod v Družmirju. Za priprave istega so se posebno odlikovali člani gasilniga društva.

Dne 3. novembra  1918 na narodni praznik povodom razglasitve Jugoslavije je bilo naše društvo pri slovesnem pohodu v mesto Šoštanj poverjeno z rediteljstvom. To službo je društvo krasno izvršilo in dobilo od Narodnega sveta priloženo pohvalno pismo in 150 kron nagrade.
Dne 28. junija 1919 napravilo je gasilno društvo skupno s Sokolom in Čitalnico v spomin Vidovega dne bakljado z godbo in petjem v Šoštanju.«

Z novim elanom si je društvo ponovno utrdilo število svojih članov ter povečalo njeno število na 32. Pričele so se aktivnosti za pridobitev finančnih sredstev, ki so jih pridobivali z ponovnim organiziranjem veselic in tombol. Prva takšna v novi državi je bila v hotelu Jugoslavija (prej Avstrija), ki so jo organizirali dne 25.01.1920. Izkupiček je bil 2948 kron.

Pričelo se je tudi novo sodelovanje med gasilskimi društvi, ki niso bila več nacionalno obremenjena in so bila združena v enotni organiziranosti. Tudi novo obdobje sodelovanja med Šoštanjskimi in Družmirskimi gasilci je bilo v obojestransko zadovoljstvo. Med novo organiziranost je tako spadala tudi novo ustanovljena gasilska župa Slovenj Gradec, za njenega prvega načelnika okrožja pa je bil izvoljen tov. Ivan Dvornik.

 

Na Vidov dan 28.06.1921 je društvo z baklado proslavilo sprejem državne ustave, ki jo je organiziralo skupaj z rudarji v Velenju.
11. junija 1922 je praznovalo gasilsko društvo Slovenj Gradec 50. leto svojega delovanja. Člani društva so se udeležili proslave z 22 možmi.

“Dne 6.8.1922 je sodelovalo društvo pri bakladi v čast izročitve častne diplome dr. Lihteneggerju.” Dr. Lihtenegger je bil ustanovni član gasilskega društva Šoštanj in je v kraju, kot okolici užival velik ugled. Živel je v svoji hiši v Šoštanju, na današnji Cesti talcev 4.

Dne 5. decembra 1922 je izbruhnil požar v kemični tovarni v Šoštanju imenovani Agrarija. Pri gašenju so sodelovali gasilci z 21 člani in brizgalno.

Med pomembnejše veljake je sodil Šoštanjski hotelir Franc Rajšter, ki je s svojo podjetnostjo veliko vplival k razvoju kraja. Poleg izgradnje hotela je zgradil še nekaj objektov po mesti, ki so imeli večjo estetsko in arhitekturno veljavnost. V znak prizadevanja za njegovo delo, mu je mesto Šoštanj prvemu dodelilo naziv častnega meščana. Bil je tudi pomemben mecen gasilskih in ostalih društev. 

“Dne 2. prosinca 1923 se je društvo udeležilo skupno z drugimi društvi pogreba častnega člana mesta Šoštanj gosp. Franca Rajšterja.”

Zanimiv dogodek se je zgodil 26. marca 1924, ko je društvo pričelo pogrešati društvenega načelnika Ivana Dvornika. Pričela se je večdnevna iskalna akcija, ki pa ni našla pogrešanega.

“Dne 22.4.1924 se najde društveni načelnik utopljen v potoku Paka blizu Naraksa. Dne 23.4. je bil ob 5h slovesen pogreb našega ustanovnika in načelnika tov. Ivana Dvornika. Ob odprtem grobu je zapel pevski zbor pod vodstovm tov. Miloša Tajnika ganljivo žalostinko, nakar se je tov. M. Tajnik s pretresujočim govorom poslovil od predragega pokojnega ustanovitelja in načelnika.”

Na binkoštno nedeljo 1924, se je društvo udeležilo zleta Jugoslovanske gasilske zveze v Šoštanju. Ta zlet, ki je bil organiziran ob praznovanju 45 letnice Gasilskega društva Šoštanj-mesto, je bil največji  in najveličastnejši gasilski shod, kar se jih je do takrat zgodilo.

Dne 24.7.1925 se je društvo udeležilo proslave ob 60 letnici tov. Jakopa Volka, načelnika gasilskega društva Šoštanj. Jakop Volk je sodil med ustanovne člane Družmirskega društva, po zlomu monarhije pa je preoblikoval nemško gasilsko društvo Šoštanj v slovensko. Dolga leta je bil potem načelnik tega društva. Družinsko tradicijo je nadaljeval zelo uspešno njegov sin Miloš.

9.8.1925 se je vršila v Družmirju velika okrožna vaja društev šaleškega okrožja. Sodelovalo je 6 društev s 154 člani. Župo iz Slovenj Gradca sta zastopala njen tajnik in blagajnik.

15.3.1926 je izbruhnil velik požar v Šoštanju, ko je zagorelo poslopje mesarja Kozlevčarja. Društvo je pri napornem požaru sodelovalo s 24 možmi. Velik uspeh akcije je bil preprečitev širjenja požara na sosednji objekt hotel Jugoslavija.

Pomemben prispevek k kulturnemu življenju je bila izgradnja Sokolskega doma v Šoštanju in ustanovitev godbe v Šoštanjski usnjarni (leta 1925). Pogoste prireditve so pridobile na kvaliteti in obiskanosti. Člani društva so se pogosto odločili za organizacijo veselic z igrami in plesom.
Številna udeležba članov na gasilskih prireditvah, slovesnostih ali slovesih, kaže na visoko mero medsebojnega spoštovanja in upoštevanja. Člani društva so si kljub neodložljivim delom na kmetijah vzeli čas in se udeležili slovesnosti, kot so dejali korporativno. Iz opisov dogodkov je moč spoznati njihovo širino in svetovljanstvo, ki je močno presegalo lokalne meje.

“Dne 8. maja 1927 smo napravili skupno z bratskima društvima Šoštanj-mesto in tovarne Woschnagg peš izlet k sv. Florjanu, kjer se je vršila običajna maša med sviranjem godbe tovarne Woschnagg. Našega društva je bilo 18 mož.”

“Dne 26. junija se je vršila vaja v Šaleku pri Velenju. K vaji je prišlo 27 mož, od katerih se je poslovil tovariš poveljnik Miloš Tajnik, ki je moral vsled premestitve v službi zapustiti naše društvo. Za njegov trud in delovanje v društvu se mu je tov. načelnik J. Gregorevčič iskreno zahvalil.”

“Dne 19. avgusta 1928 je proslavilo gasilno društvo Velenje 30 letnico obstoja društva z veselico in blagoslovljenjem motorne brizgalne. Udeležilo se je proslave 17 članov našega društva.”

V letu 1929 so se gasilci iz Šaleške doline poslovili tudi od dveh pomembnih članov.
“Dne 29.7.1929 je preminil naš nepozabljen ustanovitelj, dolgoletni poveljnik in večletni načelnik Ivan Gregorevčič, kojemu smo izkazali zadnjo čast polnoštevilno, kakor tudi sosednji društvi Šoštanj-mesto, tovarna Woschnagg in Velenje, pogreba se je udeležil tudi naš župni načelnik iz Slovenj Gradca gospod Kopač z svojimi fukcionarji.”

“Dne 22.12.1929 se je društvo udeležilo pogreba častnega člana dr. Lichteneggerja z 25 mož.”

Leta 1930  je društvo s pomočjo široko zastavljene akcije nabavilo motorno brizgalno in voz. Brizgalna je bila model Konrad Rosenbauer, izdelana v Celju. Bilo je nadvse slovesno. Blagoslovitev je pri Rotnikovi kapeli izvršil domači župnik Pavel Gril. Botra brizgalni je bila gospa Marijana Woschnagg, s sredstvi, ki jih je darovala, pa so kupili voz za brizgalno. Zaradi svoje dobrodelnosti je uživala velik ugled, zato so ji člani gasilnih društev izkazovali veliko čast. Tudi njej so priredili podoknico s svečano baklado ob spremljavi godbe Zarja. Imenovana je bila tudi za častno članico gasilskega društva v Družmirju. Ob njeni smrti leta 1946 je nova  oblast z udeležbo vojske ustrahovala ljudi, pogreb pa se je izvršil v neobičajnem dopoldanskem času. Ironija brez primere je tudi v tem, da nihče od novodobnih lastnikov podržavljenega imetja, ni želel pokri stroškov pogreba.
Družmirski voz z brizgalno je ohranjen v PGD Šoštanj-mesto.

“Od 17. marca do 15. maja (1931) se je vršil v Šoštanju v Zadružnem domu samaritanski tečaj pod vodstvom okrožnega zdravnika in našega tovariša dr. Ferdo Koruna. Udeležilo se je tega tečaja iz naše vasi in gasilskega društva 15 moških in 18 žensk.”

“Na Binkošni ponedeljek 25. maja (1931) je bil ustanovni občni zbor novoustanovljenega gasilnega društva v Gaberkah, katerega se je od naše strani udeležilo 12 članov.”

Leta 1931 je bilo več požarov. Zahtevnejši je bil v Družmirju, ko je 17. junija zagorel kozolec pri Mihu Blažiču, p.d. Gornji Slivnik. Društvo je ukrepalo z obema brizgalnama in tako preprečilo, da bi se požar razširil na celo vas. Vaščani so se ob tem dogodku zelo razburili. Na pomoč sta prihiteli tudi obe društvi iz Šoštanja.

“Dne 26. junija 1931 se je vršila župna skupščina Slovenjegraške župe v Šoštanju, v kateri se je tudi sprožilo, da bi se Slovenjegraška župa razdelila v dve in sicer v prej imenovano in novo Šoštanjsko župo, v kar se je sklenilo, da pride pred J.G.Z., katera je imela svojo skupščino dne 2. avgusta v Mariboru.”

“Dne 19. avgusta 1932 je dospela žalostna vest, daje naš dobrotnik g. Franz Woschnagg preminil. Prejeli smo povabilo od tovarniškega gas. društva Šoštanj za udeležbo k pogrebu, katerega se je udeležilo 34 članov.”

Pogrebne storitve v času pred vojno in tudi po vojni je opravljalo gasilsko društvo Šoštanj s svojim pogrebnim zavodom. Na Ljubljanskih Žalah so kupili zelo kvaliteten pogrebni voz, ki je služil svojemu namenu vse dokler so se vršili pokopi pri Sv. Mihaelu. Nakup novega voza, ki je zamenjal starega in neustreznega je bil očitno povezan z omenjenim pogrebom oziroma boleznijo ostarelega tovarnarja.

Šoštanjska župa se je ustanovila 25. oktobra 1932 v Šoštanju. Za prvega župnega  načelnika je bil izvoljen Jakop Volk, ki je do tedaj opravljal nalogo okrožnega načelnika.

Leta 1933 je društvo praznovalo 25 let uspešnega delovanja. Jubilej so želeli dostojno proslaviti, zato so se odločili razviti gasilski prapor. Slovesnost se je vršila 2. junija, s sveto mašo v farni cerkvi, nakar je sledilo razvitje prapora. Po razvitju se je začelo zabijanje žebljev po vrstnem redu darovalcev. Botra prapora je bila Košan Marija iz Družmirja. Običaj zabijanja žebljev je za današnji čas dokaj nepoznan. Prapor je v času vojne vihre izginil, ostala pa je čudovita risba v kroniki, ki je vredna objave.

Leta 1934 je bil v Marseillu ubit jugoslovanski kralj. Dogodek je pretresel člane društva, kronist pa jih je takole povzel:
“Predvsem se spominjamo žalostne in tužne vesti, katera je zadala vso našo državo in še posebej, kar je najhujši udarec za naše gasilstvo, da je zlobna roka v Marsailu na Francoskem storila gnusni zločin, z reloverskim strelom je  pretrgal zločinec nit življenja našemu ljubemu pokrovitelju gasilstva Njenemu Veličanstvu kralju Aleksandru I. Globoko užaloščeno, se je tudi naše društvo udeležilo s praporom na čelu na dan njegovega pogreba 18.10.1934 pogrebnih molitev v tuk. župni cerkvi sv. Mihaela.”

Tega leta  so gasilci prenovili gasilski stolp, ter zunanjost doma. Prihodki društva so bili skromni, saj je že bilo čutiti gospodarsko krizo. Gasilska župa Šoštanj, je bila po kratkem triletnem delovanju ukinjena, ter ponovno pripojena Slovenjegraški župi.

Tudi v letu 1935 se je nadaljevala splošna gospodarska kriza, zato društvo ni organiziralo gasilskih veselic. Kriza se je kazala tudi v nerednem plačevanju članarine.

Gasilsko društvo je tega leta zaradi novo predpisanih krojev, zamenjalo uniforme. Ponovno jim je znatno pripomogla njihova častna članica Woschnaggova.

Zanimiv dogodek , vreden objave, se je zgodil tudi v letu 1938, ki ga je kronist Marko Novak takole povzel: “Požrtvovalno delo – dne 6.11.1938 sta se peljala tov. Novak Marko in Pleteršek Martin v Slovenj Gradec na pogreb. Nad Hudo luknjo najdeta gospoda in gospo Guzelj vse v krvi. Nudila sta hitro pomoč, zbrzela v Mislinje, rekvirirala tam avto in poslala z zdravnikom na lice mesta. Takojšni prevoz v bolnico je rešil življenje. Po izjavi zdravnika v bolnici sta tovariša z hitro pomočjo rešila življenje.”

Leta 1939 se je odvilo veliko dogodkov, pri katerih so gasilci ponovno bili zelo aktivni. Nastopili so na gasilskem kongresu v Ljubljani in nad doživetim bili navdušeni. Kronist je povzel misli slavnostnih govornikov, med katerimi je morda pomenljiv naslednji: “Starešina Japelj povdarja: Gasilstvo je zvestoba. Je zvestoba do rodne grude in če obstoja zvestoba gasilstva, potem je zvestoba do domovine zasigurana.”

23. aprila je bil v Šoštanju pomemben dogodek, to je obisk Bana dr. Anton Korošca, kjer so bili zastopani tudi člani društva.

9.julija je bilo po obvezni vaji slikanje članov društva.

Društvo se je udeleževalo prireditev, ki so se odvijale v Slomškovem domu, ki je bil v tem času dograjen. Ta prekrasen dom, ki je sodil med največje v Sloveniji, je kasneje služil za namene kinodvorane.

V začetku leta 1940 je umrl dr. Mayer, nekdanji župan in odvetnik iz Šoštanja. Bil je velik podpornik gasilcev in boter ročne brizgalne, kupljene leta 1912. Največjo sled je zapustil kot župan v Šoštanju, ki je zgradil mestni vodovod. Ker je v prvi vojni izgubil sina Ančeja, se je še kako zavedal nevarnosti bližajoče vojne, kar je tudi zelo vplivalo na njegovo zdravstveno stanje.

Leta 1940 je društvo podpisalo pomembno pogodbo, po kateri so izvedli zamenjavo zemljišča z gostilničarjem Čokom. Tako so pridobili parcelo onstran vode, Čok pa je po pogodbi pridobil v last star gasilni dom brez inventarja. Pričele so se aktivnosti za izgradnjo doma, žal pa je vojna ponovno kruto posegla v življenje in delovanje gasilcev. Prišel je čas, ko so bile besede staroste gasilskega kongresa tov. Japelj-a na veliki preizkušnji. V 2. svetovni vojni, je sodelovalo tudi nekaj članov gasilske čete Družmirje, sedem članov je darovalo življenje za svobodo.

Kronika se z opisom dogodkov leta 1940 tako konča. Nekaj jih je tu izpostavljenih, kar pa še zdaleč ni vse. Upam, da je ta del zapisa bralcu pomagal vsaj malo podoživeti ta odmaknjeni čas, v katerem so besede odgovornost, spoštovanje, odrekanje in sodelovanje imele visoko ceno in pomen.

 

ČAS PO 2.SV. VOJNI

Predanost gasilski dejavnosti pa je člane po končani vojni ponovno prevedla v gasilske vrste. Po vojni so bile razmere slabe tudi za gasilsko društvo Družmirje.

Izredni občni zbor so sklicali maja 1946, ko so zopet sprejeli sklep, da bodo zgradili nov dom, julija pa so že organizirali vrtno veselico, ki je bila glavni vir dohodkov gasilcev, pri gradnji doma pa so pomagali tudi gasilci iz Šoštanja in Topolšice. Priprave za gradnjo doma so zopet stekle. Dom je bil manjši, kot so prvotno načrtovali, saj so nekaj materiala porabili družmirčani  za popravilo v vojni poškodovanih hiš. V nov dom so se vselili leta 1947, v starem domu pa si je trgovec uredil skladišče. Slavnostna otvoritev doma je bila 9.10.1948.

Ob koncu vojne so gasilci dobili star nemški kombi, ki so ga preuredili tako, da so lahko vozili moštvo. Priskrbeli so si tudi prikolico, s katero so prevažali motorno brizgalno in cevi.

V letu 1948 je Okrajno gasilsko poveljstvo izdalo dekret, s katerim naj bi se združili gasilski četi Družmirje in Gaberke, ki sta takrat delovali v skupni krajevni skupnosti Družmirje-Gaberke. Četi pa se z združitvijo, predvsem zaradi velike medsebojne oddaljenosti nista strinjali in tako je bilo 9.11.1948 ustanovljeno Gasilsko društvo Družmirje.

V letu 1950 je prvih 15 gasilcev opravilo izpit za izprašanega gasilca pred upravnim odborom društva, v letu 1951 pa se jim je pridružilo še 5 strojnikov, ki pa so izpite opravili pri Občinski gasilski zvezi. Društvo je v letu 1951 skupaj štelo 60 članov, od tega jih je bilo 52 moških, 8 pa žensk. Ustanovili so mladinski odsek, v katerega so bili vključeni mladi, stari od 14 do 18 let. Gasilci so se v društvu dobivali vsak prvi četrtek v mesecu ob 7. uri zvečer. Vzpostavili so stalno telefonsko povezavo z Rudnikom Velenje.

Ob 45. letnici, leta 1953, je imelo društvo v svojih vrstah 1 častnika, 2 podčastnika in 15 izprašanih gasilcev ter tudi 12 pionirjev. Ob tej priložnosti so temeljito obnovili dom ter postavili spominsko ploščo v spomin padlim borcem NOV, ki so bili člani društva. Organizirali so pustno veselico za svoje člane, vrtno veselico, sodelovali pri Titovi štafeti ter ob novem letu voščili krajanom Družmirja. Izvajali so požarnovarnostne oglede domačij. Na sektorskem gasilskem tekmovanju so zasedli 1. mesto in se nato udeležili republiškega tekmovanja v Krškem, kjer so zasedli 12. mesto, sodelovalo pa je 22 ekip. Stekle so tudi aktivnosti zbiranja denarja za nakup avtomobila.

V času po 2. sv. vojni pa so tudi v Lokovici ustanovili gasilsko trojko, ki je imela že svoje orodje za gašenje, mnogo Lokovičanov pa je sodelovalo v gasilnih enotah Civilne zaščite. Prav v teh enotah so se spoznali in spoprijateljili vaščani Družmirja in Lokovice. V letu 1954 sta se požarnemu rajonu Gasilskega društva Družmirje priključila še rajona Lokovica in naselje Gradis v Šoštanju, zato so gasilci iz Družmirja, začeli izvajati požarne straže tudi ob prireditvah v Zadružnem domu v Lokovici. Telefonsko povezavo z rudnikom  prekinejo, ker je “brezpredmetna”.

Kupili so avto in ga poslali na predelavo, ki je bila končana v letu 1955. Zaradi nakupa avtomobila so se zadolžili, dolgove so uspeli poplačati šele v letu 1958.

Ob praznovanju 50. letnice delovanja v letu 1958 je društvo štelo 38 članov, v svojem domu pa so imeli avto za prevoz desetine in zaprto prikolico za motorno brizgalno in orodje, ročno brizgalno, 9 m sesalnih cevi, 336 m C cevi, 1 dvojak, 3 navadne in 3 univerzalne ročnike, …

V letu 1961 so začeli aktivnosti za zamenjavo gasilskih uniform, ki so jih želeli pokazati ob praznovanju 55. letnice obstoja društva. Ker pa niso dobili dovoljenja za organizacijo tekmovanja in veselice ob tej priložnosti, so zašli v velike finančne težave. Člani društva so si sami kupili uniforme.

Gasilski avto od leta 1959 dalje ni več izpolnjeval pogojev za registracijo, zato so ga leta 1964 prodali. Težave z zastarelim orodjem so se nadaljevale. Ročna brizgalna ni imela ustreznih sesalnih cevi, motorna brizgalna se je stalno kvarila, v reševanje ob požarih in pogostih poplavah so morali peš.

Zopet so zbirali sredstva za nakup novega avtomobila in motorne brizgalne. Avto so kupili v letu 1967, svečan prevzem motorne brizgalne pa je bil izveden v letu 1968 ob praznovanju 60 letnice društva. Ob tej priložnosti so organizirali veliko parado, na kateri je sodelovalo 120 uniformiranih gasilcev, mladine in pionirjev, igrala je godba na pihala Zarja.

V istem letu so organizirali še občinsko gasilsko tekmovanje in nato še veselico. Obnovili so streho na gasilskem domu. V letu 1969 so na nadaljevali z zbiranjem denarja, tokrat za nov gasilski prapor ter novo električno sireno.

 

 

ČAS PROPADANJA DRUŽMIRJA

Po letu 1970 je začelo delo v društvu stagnirati, društvo pa počasi propadati zaradi izselitve članov, zaradi ugrezanja Družmirja. Kljub temu so še vedno organizirali tekmovanja, vrtne veselice s srečelovom in s streljanjem koštruna, sodelovali na izobraževalnih tečajih, izvajali aktivnosti ob požarnovarnostnem tednu, organizirali pa tudi izlete za člane društva.

Prišel je čas, ko so se morali v Družmirju odločiti, kako naprej z gasilskim društvom. V letu 1972 so stekle aktivnosti za cenitev gasilskega doma s strani Rudnika lignita Velenje (RLV) ter iskanje nove lokacije za dom in društvo. Odločitev, da ga preselijo v Lokovico, ni bila naključna, čeprav je bila kljub temu zelo težka. Veliko članov je nasprotovalo, saj so želeli dom prestavitvi v Šoštanj, v naselje Pohrastnik, kamor se je preselilo tudi veliko članov.

Ob 2. redni seji februarja 1972 so zapisali: “Z ozirom na predvideno propadanje našega društva, je potrebno zainteresirati Krajevno skupnost Lokovica, da se ustanovi gasilsko društvo v Lokovici, kamor se prenese naše orodje in oprema ob razpustitvi društva.” Predlagali so, da se za gasilski dom v Lokovici dozida obstoječ Zadružni dom.

V letu 1973 so tekla pogananja z RLV glede cenitva doma. Za 1. obrok odkupa doma pa je kasneje društvo kupilo nov terenski avtomobil in nekaj uniform.

 

 

ZAČETKI DRUŠTVA V LOKOVICI

Leta  1974 so na svojem 66. občnem zboru sprejeli sklep o selitvi društva v Lokovico.

Še istega leta se je v družmirsko društvo vpisalo 14 gasilcev iz Lokovice:

BERIČNIK Ivan,	CEVSAR Ivan,	DREU Branko,
DREV Viktor,	DREV Rudi,	HUDALES Anton,
HUDALES Franc,	KOMPREJ Ivan,	MELANŠEK Ljubo,
PEROVEC Vili,	PLASKAN Štefan,	SEVČNIKAR Jure,
SEVČNIKAR Rudi,	ZAGER Stane.

 

V Lokovici so še isto leto ustanovili gradbeni odbor za graditev gasilskega doma.
Z gradnjo so pričeli v letu 1975, predvsem z udarniškimi sredstvi in delom. Nekaj so prispevala tudi razna podjetja in SIS za požarno varnost.

 

V letu 1976 je društvo organiziralo prvo gasilsko veselico v Lokovici, leta 1977 pa je bil občni zbor gasilskega društva v zadružnem domu Lokovica.

70. letnico obstoja je društvo proslavilo z veliko parado in veselico ob gasilskem domu v Družmirju. Proslava pa je pomenila tudi slovo od starega gasilskega doma, ki so ga zaradi kopanja kmalu zatem porušili.

Avgusta  1980 je bila v Lokovici svečana otvoritev novega gasilskega doma. Zgradil se je mali gasilski dom z dvema garažama v pritličju ter sejno sobo in  malim stanovanjem za hišnika v nadstropju.

 

 

 

Prvo prevozno sredstvo novega društva je bil rdeči Range-Rover – za prevoz moštva. Praktično nismo imeli nobenega gasilskega kadra, razen redkih Družmirčanov, ki so bili pripravljeni pomagati. Leta 1978 so se izšolali prvi izprašani gasilci iz Lokovice.

Dobili smo prvo gasilsko desetino: Edo Brodnik, Roman Dreu, Anton Florjanc, Boris Lambizer, Sandi Drev, Peter Zapušek, Branko Primožič, … ki je »razturala« na tekmovanjih. Osvojili so celo 4. mesto na občinskem tekmovanju.

Prvi večji požar je bil požar gospodarskega poslopja pri »Mlakužniku«, januarja 1983. Ko smo prišli na kraj požara, smo morali počakati, da je prišla cisterna z vodo iz Šoštanja in sosednjih društev.

Prav druženje je tisto, kar je povezovalo gasilsko društvo in krajane vsa ta leta.
Prijetni spomini so spremljali naše prednike in družijo tudi nas.
Ponosni smo na naše prednike – poskrbimo, da bodo tudi naši otroci ponosni na svoje.